Radost življenja

Mnogi ljudje se upirajo zamisli, da bi meditirali, ker najprej pomislijo na ure in ure sedenja, pokončnega kot palica, s prek­rižanimi nogami in popolnoma praznim umom. Nič od tega ni nujno.

Z nalezljivo radostjo in nenasitno radovednostjo Mingyur Rinpoče pravi: Ko sem začel učiti, sem odkril, da so si številni učenci, ki so šele začenjali meditirati, radi postavljali nestvarne cilje. Menili so, da morajo, če hočejo meditirati, sedeti v popolni meditacijski drži tako dolgo, kot je sploh človeško mogoče. In tako so sedeli, se poskušali »vklopiti« v meditacijo, se s svojo voljo spraviti v stanje spokojnosti. Nekaj sekund je bilo vide­ti, kot da ta pristop deluje.

Res so čutili nekaj mirnosti. A um se vedno giblje, vedno predeluje nove zamisli, nove zaznave in nove občutke. To je njegova naloga. Pri meditaciji gre za to, da se naučimo delati z umom takim, kot je, ne pa da ga poskušamo stisniti v nekakšen budistični prisilni jopič.

Če prakticirate na ta način, »kapljo po kapljo«, se boste postopoma osvobodili um­skih in čustvenih omejitev, ki so vir utrujenosti, razočaranja, jeze in obupa, ter v sebi odkrili neomejen vir jasnosti, modrosti, vestnosti, miru in sočutja.