Ženske v Sabarkanthi so pač takšne, na videz upogljive in krotke, v resnici pa trde kot žeblji. Kot drevo kesuda, večkrat pomislim.
Že več kot dvajset let sem v Sabarkanthi, v glavnem tu, v Ratanpurwi. Štiri redovnice, domačini nam rečejo sadhvi, svete ženske, živimo v pobeljenem bungalovu, v rjavi pušči daleč zunaj vasi. Delam na področju razvoja ženske samostojnosti, kar obsega vse - od opismenjevanja in otroškega skrbstva do dohodkovnih shem za revne družine. Z leti so se moje vezi s staroselci utrdile in poglobile, razmahnile so se veliko bolj kot v prvih dneh, ko so vaščanke bežale od nas in pred benji, sestrami, skrivale svoje otroke.
V svojem delu uživam. Tudi sama sem kmečko dekle in ni lepšega kot občutek zemlje pod prsti na nogah, toplega sonca na obrazu in krepkega, neposrednega jezika kmečkih ljudi. Delo je trdo, a zelo izpolnjujoče. Nisem navdušena nad velikimi mesti in njihovimi stranpotmi. Prava Indija je tu, v vaseh in zaselkih, razmetanih po teh neplodnih gričih in širnih goščavah. Rada imam te žilave ženske in njihovo trdo deželo in vem, da imajo tudi one rade mene.
Hommage Sabarkanthi

Marija Sreš se je rodila leta 1943 v Bratoncih, kjer je maturirala in kasneje v Mariboru končala višjo ekonomsko šolo.
Leta 1971 je kot misijonarka odšla v Gudžarat, v Indijo, kjer si je želela sodelovati s podeželskimi ženskami. Zato se je najprej lotila učenja jezika in je v Ahmedabadu kot ena redkih tujih žensk, ki ji je to uspelo, diplomirala iz gudžaratskega jezika in literature. Skoraj štiri desetletja je delala s staroselkami na odročnem območju Sabarkantha.
Danes indijska vlada onemogoča delo med revnimi ženskami na podeželju, tujim misijonarjem je odvzela vizume za delovanje in jih izgnala. Zadnja leta Marija svoj čas razdeli med Slovenijo in Indijo. Še vedno pa je navdih za tiste, s katerimi je živela in delala, in jih podpira od daleč in ostaja v stiku z njimi, saj ji gre za njihovo gospodarsko samostojnost, samozavest in dostojanstvo.

V različnih obdobjih je Marija Sreš v Indiji pomagala osnovati tri ženske organizacije: Žensko gibanje z več kot 5000 članicami, ki je organizirala mlekarsko, opismenjevalno in druge zadruge. Druga je bila Lučka, nazadnje pa Naprej, staroselke!, ki spodbuja izdelavo in prodajo vezenin. Njene izkušnje so našle svoj izraz v njenem pisanju, za katerega je prejela priznanja tako v Gudžaratu kot v rodni Sloveniji.

V slovenščini so do sedaj izšle njene knjige Tam, kjer kesude cveto; Ženska ženski; Doma sem, kjer je moje srce in Najprej je bila ženska. Njena tokratna zbirka dvajsetih kratkih zgodb, Pod krošnjo stare jablane, Zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda, opisuje izzive in spremembe, s katerimi se srečujejo ženske bodisi v Indiji ali v Sloveniji, in kako so se z njimi soočale v preteklosti – s pogumom, potrpežljivostjo in z iznajdljivostjo.