Avtor Matjaž Trontelj nas lahkotno, a vendar s poglobljenim uvidom, popelje po Tibetu, kjer je spoznal, kako je surovi vsakdan prežet z duhovnostjo, ter izkusil življenje pri domačinih v vaseh in pri menihih v samostanih. Z nami deli neprecenljive izkušnje in uvide enoinpolletnega bivanja v tej oddaljeni in skrivnostni deželi. Pokaže nam Tibet za vrati in od znotraj.
Matjaž Trontelj nas s seboj povede brez lažne romantike, brez obsojanja ali predsodkov do kogarkoli. Spremljamo ga k presenetljivemu razpletu bivanja v deželi, za katero sam pravi, da je pravzaprav nikoli ni imel niti namere obiskati.
Knjiga Belo jajce na Tibetu je živa pripoved o tem, da te življenje samo pelje naprej, če si le voljan sprejeti, kar ti prinaša.
-----------------
»Jutro je in prav nič se mi ne ljubi prostrirati. Toliko načrtov imam in vedno me preganja občutek, da moram doseči nekaj več kot sem že. Da moram nekam hiteti, nekaj zbirati in nekaj spreminjati. Tudi duhovna vadba včasih pripomore k temu. Štejem prostracije in si postavljam cilje, pričakovanja. Ta nestrpnost zastira zaupanje v to, da je vse dobro, takšno kot je, da za popolnost ni treba spremeniti čisto ničesar. Želim se ustaviti; kot gora nepremično počivati v tem zaupanju.«
»Obredel sem prav vse trgovine v mestu in končno našel popoln čevelj: prave velikosti, mehkobe, še cena je bila ugodna. Ampak samo en čevelj! Drugi v paru je bil za dve številki manjši. Zato sem moral sprejeti malo manj popolne čevlje, a bila sta vsaj oba!«
»Toda glavni razlog za nespečnost je tičal drugje. V sosednji sobi je spal Gangšar rinpoče. Moje srce je bilo kot oglje, ki zažari v bližini ognja. Prebudila ga je prisotnost neizmerne količine ljubezni, ki jo ta mladi človek nosi v sebi. Čez dan je bila skoraj neopazna, a tedaj v temi noči, je sijala kot najsijajnejše gorsko sonce in zaobjela vse okoli sebe.«
»Na poti do hotela sem se ustavil v enem od starodavnih mestnih samostanov. Menihi so bili zbrani na dvorišču. Vadili so obredne plese, ki jih bodo čez dober mesec izvajali ob obletnici rojstva, razsvetljenja in smrti Bude. Dokler se ni stemnilo, sem bil z njimi in potem odšel proti domu. Na dvorišču vojašnice so tudi vojaki pridno vadili svoj obredni ples.«