Na srečo večina otrok v naši bližini živi v miru in v vsaj za silo zadovoljivih življenjskih razmerah. Vendar se nam na trenutke zdi, da se izgubljajo v vsiljenih idealih in nekontroliranih idejah z družabnih medijev in da le s težavo prepoznajo potrebo po sočutju in dobrodelnosti. Pokazali bi jim radi, da obstajajo posamezniki, ki so začutili ta klic, se nanj odzvali in zaživeli izpolnjeno življenje.

Avtor FRANCESCO ROMAGNOLI (1970) je izjemen človek, ki zmore posredovati človečnost in ljubezen do teh otrok, protagonistov zgodb, ki jih pripoveduje, in ki so gostje v njegovi vasi. S pomočjo donatorjev je skupaj z družino ustanovil združenje James non morirà in z zbranimi sredstvi zgradi vasico za osirotele otroke, Prehranski center, šole, bolnišnice, ceste, vodnjake in uresničil še mnoge druge pobude. Ustanovil je skupnost, ki že več kot dvajset let nudi podporo in upanje najšibkejšim v Tigraju, etiopski regiji, ki jo bičajo suša, bolezni in še do pred kratkim grozna državljanska vojna. S preprostostjo, ki gre neposredno v srce, ta knjiga pripoveduje o številnih otrocih, ki so našli upanje v svojo prihodnost. 

Daleč nekje je kraj, za katerega se zdi, kot da je ves svet pozabil na njegov obstoj. Tam stoji vasica, ki sprejema otroke, nevidne otroke, tiste, ki so postali sirote, tiste, ki jih svet ne vidi. Ko greste mimo vhoda v ta malo posebni kraj, se slišijo smeh in pesmi, glasovi polni veselja in mehkih besed. In potem neko ime, ki ga neštetokrat ponovijo in prihaja iz ust vsakega otroka kot glasba: »Babajé,« kar pomeni »Očka moj«. Kar sledi, je zgodba te vasice. Je zgodba oseb, ki v njej prebivajo in je tudi moja. Jaz sem »Babajé«.